Osmošolci so se v torek, 20. 6. 2023, podali na ekskurzijo na Gorenjsko. Ob osmih so krenili proti Radovljici, ki je bila prva postaja tistega vročega poletnega dne.
Radovljica je upravno in izobraževalno središče Občine Radovljica, ki se ponaša s slikovitimi hišami iz 16., 17. in 18. stoletja (npr. Šivičeva hiša in Radovljiška graščina).
Znana je po čebelarskem muzeju, izdelavi lectovih src, toda najbolj jo zaznamuje zgodovinopisec in dramatik Anton Tomaž Linhart, ki ga je čutiti na vsakem koraku. Poleg rojstne hiše, ki je v samem mestnem jedru, stoji na poti od glavne avtobusne postaje proti staremu mestnemu jedru približek bakroreza z Linhartovo podobo, ki je edina znana upodobitev tega dramatika.
Spletna stran radolca.si navaja, da je »srce in duša mesta Linhartov trg, ki je eno najlepših starih mestnih jeder v Sloveniji«. Na trgu se nahaja Radovljiška graščina, ki med drugim ponuja tudi razstavo o A. T. Linhartu.
T. Linhart je bil ugleden meščan, ki je zaradi marljivosti in uspešnosti zasedel ugleden uradniški položaj nadzornika šol na Slovenskem, kar je bilo v tistem času običajno le za ljudi plemiškega rodu. Tako se je izrazil duh razsvetljenstva, ki je omogočil napredovanje tudi meščanom. Ni pa opravljal le vloge šolskega nadzornika, ampak je tudi ustanavljal šole, ki so se večinoma ohranile do danes. Spodbudil je tudi razvoj knjižničarstva na Slovenskem. Začetna dela je pisal v nemščini (pesmi Miss Jenny Love), a se je tega kasneje sramoval. Največji pečat je pustil s prvima komedijama v slovenskem jeziku Matiček se ženi in Županova Micka. Ker igralci niso znali govoriti slovensko, je Županovo Micko zgodovinskega leta 1789 odigrala kar njegova žena, ostale vloge pa njegovi prijatelji. Imel je dve hčeri, hči Sofia je bila uspešna operna pevka na Dunaju. Menda se je poznala s skladateljem Salierijem, kar dopušča domnevo poznanstva celo z Mozartom.
Razstavljene so krinoline in druge obleke ter predmeti iz tistega časa. V Linhartovem času se ljudje niso umivali, ker so mislili, da se določene bolezni prenašajo z vodo. Prav tako si niso prali las, zaradi česar so jim pričeli hitro propadati. Pogosto so uporabljali dišave, lasulje in praskala, ker so imeli bolhe in uši. V modi so bili tudi stezniki, zaradi katerih so ženske pogosto omedlevale.
Medtem ko je bila polovica učencev na Linhartovi razstavi, si je druga polovica ogledala središče mesta in občudovala razgled z razgledne ploščadi, od koder se je videl Triglav. Pomalicali so in si privoščili sladoled.
Antona Tomaža Linharta in Franceta Prešerna so povezovale misli, ki jih zapisal Prešeren za Linhartov nagrobni spomenik:
Linhart je umrl pri 38 letih, dve leti pred rojstvom Franceta Prešerna, ki je z mojstrstvom pesniškega peresa slovensko poezijo dvignil na evropsko raven. Naš največji pesnik je zadnja štiri leta svojega življenja preživel v Kranju. Ko je končno dobil dovoljenje za opravljanje odvetniškega poklica, je s sestro Katro, ki mu je pomagala pri gospodinjstvu, in s pisarjem Rudolfom Smoletom, sinom Andreja Smoleta, nudil pravno pomoč mnogim Kranjčanom in okoliškim prebivalcem. Znano je, da je veliko delal pro bono, zato je tudi obubožal.
Hiša je multimedijsko urejena: krasijo jo Prešernove podobe, umetniške dela z motivi iz življenja in dela F. Prešerna, Zdravljica v več jezikih se projicira na steno, razstavljeni so originali tiskov, napisani so tudi Prešernovi nagrajenci. Iz pripovedovanje so učenci izvedeli, da se Prešeren ni dal naslikati in da so se umetnostni zgodovinarji glede na obstoječe risbe odločili za dogovorjeno podobo, s katero ga predstavljamo.
V hiši je razstavljenih veliko originalnih predmetov, med drugim tudi postelja, na kateri je F. Prešeren spal in tudi umrl.
Tako kot je Radovljica Linhartovo mesto, je Kranj Prešernovo. Nedaleč od centra je Prešernov gaj, nekoč pokopališče, danes park, ki z nekaterimi spomeniki priča o nekdanji namembnosti.
F. Prešerna so najprej pokopali ob zidu, a so ga na Bleiweisovo pobudo kmalu prekopali na mesto, kjer je danes spomenik. Nedaleč od njega je grob Ernestine Jelovšek, Prešernove hčere, ki so jo tja pokopali naknadno z Ljubljanskih Žal.
Nekaj minut so si učenci vzeli za počitek v hladni senci in za ogled vseh spomenikov, sledilo je sladoledno razvajanje.
Zadnja postaja so bili Rovi pod starim Kranjem. Rovi, dolgi 1300 m, so med drugo svetovno vojno služili kot zaklonišče pred letalskimi napadi. Gradnjo so spodbudile mnoge tovarne, ki so tistem času predstavljale zdravo industrijsko jedro Gorenjske. Danes se v teh rovih kdaj snemajo filmi ali pa služijo kot avantgardni razstavni prostor – kot npr. v času obiska za razstavišče tekstilnih izdelkov. V rovih imajo tudi demonstracijsko sobo, kjer so učenci preizkusili, koliko bi občutili vibracije in slišali zvoke, če bi bilo mestno jedro bombardirano.
