OGLED OKROŽNEGA SODIŠČA IN GLAVNE OBRAVNAVE

V četrtek, 16. 5. 2019, so si učenci 4. a-razreda na povabilo mame ene izmed učenk v okviru pouka ogledali Okrožno sodišče v Ljubljani, in sicer so bili prisotni pri simulaciji glavne obravnave.

Pred vstopom v samo stavbo so si v celoti ogledali njeno pročelje in učiteljica jim je povedala, da je bila polovica stavbe nekoč sodišče in druga polovica zapor. Kasneje jim je predstavnica za stike z javnostjo pojasnila, da je bila v zaporu tudi knjižnica, ki so jo priporniki lahko obiskovali med čakanjem na obravnavo.

Za učence, ki so na sodišče prišli v spremstvu učiteljic, ge. Katje Eder in razredničarke ge. Janje Klander Merc, je bil izjemno zanimiv vstop na sodišče. Ugotovili so, da pred vstopom na sodišče vse obiskovalce pregledajo podobno kot na letališču. Obiskovalci morajo odložiti vso prtljago, tako v posebne posode odložijo ure, nakit, pasove, ostre in druge predmete. Vse to rentgensko pregledajo.

Učencem ni bilo potrebno ničesar odlagati, saj so vstopili skozi poseben vhod, pri katerem je bil senzor za zaznavanje kovin izklopljen. Pri vstopanju so opazili več varnostnikov.

Učenci so se pripravili na vstop v sodno dvorano. Precej neučakani so postavili več zanimivih vprašanj. Predvsem jih je zanimalo, ali se je dogodek, o katerem bo tekla obravnava, res zgodil. Kasneje jim je sodnica povedala, da je obravnav za podobne primere zelo veliko.

V sodni dvorani je gospa sodnica že čakala na vse udeležence.

V uvodu je povedala, da gre za največjo in najlepšo sodno dvorano na okrožnem sodišču, v nadaljevanju pa so z učenci v razgovoru pojasnili nekatere sodne simbole.

Sodniški stol je največji, nad njim pa je nameščen grb Republike Slovenije, saj sodnik sodi v imenu države in mora imeti to ves čas v mislih.

V pričakovanju dogajanja so se učenci posedli v klopi za udeležence, ki jih obravnava zanima, saj je večina obravnav odprtih za javnost, predvsem če gre za javni interes.

Sodni simboli so knjiga, meč in tehtnica. Knjiga predstavlja zakone in vso pravno podlago, ki jo morajo sodniki pri svojem delu upoštevati. Meč sodnika opomni, da je na neki točki obravnavo potrebno končati (presekati) in preiti na presojanje, kar pa simbolizira tehtnica. Sodnica je učence opomnila na sodniško togo, ki je opremljena z značko s tehtnico. Le sodnik ima tako značko, saj le on presoja o zadevi.

Začela se je obravnava o dogodku medvrstniškega nasilja, ki ga je tožilka ocenila kot kaznivo dejanje. Toženec je namreč pred tremi leti od tožnika oziroma takrat oškodovanca zahteval mobilni telefon, ker pa mu ga ta ni hotel izročiti, se je toženec razjezil, odreagiral nasilno, tožnika odrinil in večkrat udaril po obrazu, tako da mu je iz nosu tekla kri, razbila pa so se mu tudi očala. Zaradi dogodka več dni ni mogel v šolo, saj brez očal ni videl, nekaj dni pa je trpel tudi za glavobolom.

Za razjasnitev dogodka in za presojo o kazni za storilca kaznivega dejanja so v sodno dvorano vstopili tožilka, tožnik, toženec in njegov zagovornik. Učenci so takoj opazili, da sta imela tudi tožilka in zagovornik na togah, ki sta bili drugačne barve kot sodniška, znački, vendar na njiju ni bilo nobenega simbola.

Sodnica je tožencu najprej postavila nekaj vprašanj, da je pridobila informacije o njegovem statusu in zaslužku, predvsem pa je preverila, ali toženec razume, zaradi česa se mu sodi. Hkrati ga je opozorila, da mora govoriti resnico.

Najprej je dogodke nasilnega ravnanja opisala tožilka in zahtevala zaporno kazen, potem pa je zagovornik tožencu postavil nekaj vprašanj. Toženec je dogodek priznal in ga obžaloval  ter prosil za milejšo kazen, saj si je želel še naprej študirati, kar pa v zaporu ne bi mogel. Zaslišan je bil tudi tožnik, ki je opisal, kako se je takrat ob nasilnem dogodku počutil.

Po končani obravnavi so učenci sodnici pomagali presojati (tehtati) težo nasilnega kaznivega ravnanja ter posledic dejanja in s tem določiti vrsto in stopnjo kazni. Učenci so menili, da je zaporna kazen prestroga, tožencu so želeli tudi omogočiti, da bi lahko naprej nemoteno študiral. Razmišljali so še o drugih vrstah kazni. Najprej so razpravljali o družbeno koristnem delu, potem pa so prešli na možnost denarne kazni. Ker je tožnik povedal, da mu je toženec že povrnil stroške nakupa novih očal, so menili, da denarna kazen ne sme biti previsoka, saj je toženec študent in zasluži le, če dela preko študentskega servisa. Menili so, da denar potrebuje tudi za študij. Na koncu so presodili, naj se mu dosodi denarna kazen v višini sto evrov.

Ob razglasitvi sodbe so morali vsi, vključeni v obravnavo in prisotni na njej, vstati.

Ker so učenci, upoštevajoč vse okoliščine, uspešno, ustrezno in pošteno presodili o vrsti in višini kazni, jih je sodnica nagradila z bonboni.

Spoznali so, da je sodišče resna in precej stroga ustanova, sodniško delo pa zahtevno, hkrati pa so bili veseli, da se je vse končalo pošteno.