Četrtek, 10. oktober 2024, je bil za 46 šestošolcev izjemno pester in zanimiv dan. Imeli smo celodnevno ekskurzijo v dolino reke Krke in v Belo krajino. Spoznavali smo geografske, zgodovinske, etnološke in kulturne zanimivosti tega dela Dolenjske oziroma Dinarskokraških pokrajin Slovenije. 

Pot nas je vodila po avtocesti do Ivančne Gorice, kjer smo zavili na staro cesto in se najprej ustavili na izviru reke Krke v Krški jami. To je manjša kraška jama, ki sta jo v svojih delih opisala že Janez Vajkard Valvasor in Josip Jurčič. V njej so vidne različne kapniške oblike, največ je zaves in špagetov. Največji kapnik se imenuje Čebelji roj. Na stropu jame smo videli številne znane človeške obraze in živali. Med živimi organizmi je veliko netopirjev, v jami živi tudi človeška ribica. Jama se zaključi s sifonskim jezerom. 

Potem smo pot nadaljevali po dolini reke Krke, ki je s 94 km najdaljša slovenska reka, ki od izvira do izliva v reko Savo pri Brežicah teče le po slovenskem ozemlju. Je edini površinski vodotok v Suhi krajini. Reka je počasna in izrazito zelene barve. Nekateri ji rečejo dolenjska lepotica, a njena voda je precej onesnažena. 

Dolino Krke smo zapustili pri Dolenjskih Toplicah in se spustili v Belo krajino, izrazito kraško pokrajino belega apnenca, brez in bele narodne noše. Najprej smo se ustavili v največjem belokranjskem mestu Črnomelj, ki ima slovenski temperaturni rekord z 41 °C. Območje obeh belokranjskih rek Kolpe in Lahinje je zavarovano kot krajinski park. Podrobneje smo spoznali številne primere naravne in kulturne dediščine krajinskega parka Lahinja: zaščitene rastlinske (npr. orhideje) in živalske vrste (npr. ptič vodomec in želva sklednica), orodja iz kamene dobe, zlatnik Matije Korvina, staro žago in mlin. 

Peljali smo se skozi naselje Vinica, v kateri je bil rojen slovenski pesnik moderne Oton Župančič. Naša zadnja točka pa so bili Adlešiči, kjer smo na domačiji Cvitkovič spoznali bogato kulturno dediščino. V treh delavnicah so nam predstavili izdelavo belokranjske pisanice, postopek izdelave niti in blaga iz lanu ter različne izdelke iz lanenega blaga, od brisač, prtov, pregrinjal do narodne noše. Skozi pripoved prijaznih domačink smo začutili njihovo ljubezen do domačih krajev, tradicije, kulture ter njihovo zavzetost za ohranjanje bogate zapuščine prednikov. 

Kljub neobetavni vremenski napovedi nas je do zadnje točke grelo jesensko sonce. Nekoliko utrujeni, a polni novih znanj, smo nekaj pred 18. uro prispeli nazaj v Ljubljano.