Učenci OŠ Prule so pod vodstvom mentorjev pripravili proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki so jo predstavili učencem razredne stopnje, staršem, predstavnikom Sveta šole, zunanjim sodelavcem in učencem predmetne stopnje.

Po uvodni svečanosti s slovensko himno je sledil ravnateljičin nagovor. Dotaknila se je tudi našega velikega pisatelja in dramatika Ivana Cankarja, ki je skupaj z drugimi velikani slovenskega jezika predstavljal rdečo nit letošnje proslave.

 Povezovalec programa Luka Lindič, 9. a,  je prisotne nagovoril z višine: »Dragi osnovnošolci, povem vam, da tistih veselih in žalostnih zgodb nisem pisal jaz, Ivan Cankar, ki govorim z vami in ki vas imam od srca rad. Pisal jih je človek, ki ga ne poznate in ga ne boste nikoli poznali.« Filip Demšar, 9. b, njegov sovoditelj, mu je odgovoril: »Res je, da tega vrhunskega umetnika, ki sodi v sam vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca poznali in ravno v tem je vsa skrivnost. Vendar na odrih v gledališčih Cankarja vedno znova uprizarjajo. Zakaj? Ker njegova dela vedno znova odstirajo njegove slutnje ter prinašajo nekaj še neodkritega in neizpovedanega.«

 Melian Kragelj, 5. b, je s sodobnim plesom pričarala tiho, še neodkrito slutnjo.

Voditelj je prisotnim v vlogi Cankarja povedal, da se srečuje z učenci, ko so majhni, potem z najstniki in z odraslimi ljudmi.

Osnovnošolce je spomnil na zgodbo o sladkih hruškah, ki jih je kot otrok grešno pohrustal, in ga je zato pekla vest.

Tudi v Skodelici kave se je zavedel močne bolečine in krivde, ker je materi storil krivico – ki pa je ni bilo moč več popraviti. Mati mu je prinesla kavo, on pa jo je zavrnil. V črtici Mater sem zatajil je njegova mati prišla utrujena in lačna z Vrhnike peš v Ljubljano, da mu je prinesla sveže srajce in priboljšek. Od revnega življenja in naporne poti je bil njen obraz suh, v licih je imela  globoke jame. Obuta je bila v blatne škornje in revno obleko, česar se je Cankar sramoval, zato jo je zatajil pred sošolci. Najstniki Cankarju ne morejo ubežati, vsaj nekaj črtic vsakdo spozna v dobi šolanja.

Dolgčas je prekletstvo najstništva, zato naj starši poskrbijo za obilo dejavnosti; pustijo naj mladini, da imajo vsak dan na voljo nekaj časa zase, za igro, pogovor s prijatelji. Odrasli pa si lahko privoščijo Cankarjeva  dela in uživajo. Isto črtico lahko preberejo večkrat, pa jo bodo vsakič doživeli kot skrivnost, ki je ni mogoče do konca doumeti. Kajti oči, ki CANKARJA BEREJO ZDAJ, so DRUGAČNE.

Učenci 5. b in 6. c so ob podpori pevskega zbora zapeli pesem Nekaj je v zraku. Maru Kotnik,  in Erik Šesek, oba 5. b, sta s solističnim nastopom pesem še dodatno popestrila.

Davorin Kračun, 5. c,  nam je zaupal kakšen dragocene informacije mu je njegov dedek zaupal o prejšnji državi. Slovenci so živeli v Jugoslaviji, v kateri je vladala ena stranka. Ko je hodil v šolo, so dekleta nosila krila, belo srajco in modro kapo z rdečo zvezdo …

Dan samostojnosti in enotnosti je državni praznik v Sloveniji, ki ga praznujemo 26. decembra. Takrat obeležujemo razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti naše države iz leta 1990. Na plebiscitu, ki je potekal 23. 12. 1990,  je velika večina volivcev na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, odgovorili pritrdilno. Zato je prav, da znamo večkrat prisluhniti velikanom slovenskega naroda in kulture. Mednje se je zapisal tudi pesnik Tone Pavček, ki je takole zapisal: »Ko je človek moder, je Slovenec. Molči, gleda vase in ves božji svet okrog sebe in misli: Lepa je moja dežela. Meni najlepša. Rad bi ji bil podoben.«

Otroški pevski zbor je gledalce popeljal s Čudežno klopjo  Radovana Gobca na besedilo Neže Maurer v pravljični svet, ki so ga s spontanimi gibi prikazali prvošolci.

Sledila je zborovska pesem Čarobna roža domovine, ki jo je na besedilo Bine Štampe Žmavc uglasbil Rudi Pančur. Solistka je bila Olivija Gorjup, 5. a.

Takole gre del pomenljivega besedilo pesmi: »Ker svet kot rožni vrt prepleta/te svoje nevidne korenine/in občutljiv najlepše rase/v čarobni roži domovine.«

Ni dovolj za domovino storiti velike stvari zgolj enkrat. Spominjamo se časov, ko je, kot je povedal pesnik Menart, dozorel svobode sad in ko je šlo za to, da slovenski narod postane enakopraven v družini svetovnih narodov, tako da dobi lastno državo. Zlati sad, ki smo ga Slovenci dobili z osamosvojitvijo, s plebiscitom, vojno za Slovenijo ter mednarodnim priznanjem, ni nekaj, kar bo večno na drevesu, če mi tega drevesa ne bomo zalivali, skrbeli zanj in se zavedali, da ni dovolj za domovino storiti velikih stvari zgolj enkrat.

Spoštujmo domovino, ljubimo vrednote, kot so ljubezen do staršev, pozornost do narave, odnos do živali, spoštovanje starejših, prijaznost, pomoč sošolcem, prijateljstvo.

Sledil je nastop pevskega zbora s točkama Moja dežela in What a wonderful world, ki ju je izvedel mladinski pevski zbor skupaj s šolskim bendom.

Nina Ana Žibert, 7. b, je s soplesalcem v živahnem plesnem ritmu sambe in čačačaja vibrirala v duhu sončne energije, veselja in kreativnosti.

V poeziji in prozi se skozi besede vseh barv, ritmov in zvokov ujamejo človeški občutki. Včasih nam pesmi pomagajo pri iskanju notranjega miru in našega bistva. Vsak jezik pa ima tudi svojo poezijo in vsak človek svoj ključ do nje. In čeprav smo različni, imamo drugačne navade in govorimo različne jezike, nas združuje glas čustev. Tega pa najlažje prelijemo v besede v poeziji. Tine Sila in Ajda Podobnik, 5. a, sta z recitacijo Ferija Lainščka Moja domovina slehernemu poslušalcu vzbudila domoljubna čustva.

Pevski zbor je nadaljeval z ukrajinsko ljudsko pesmijo, ki v teh negotovih časih nikogar ni pustila ravnodušnega. Sofiia Rieznik in Julia Fortuna, pevki solistki, sta ob MPZ in šolskem bendu prepevali pesem Oj, u luzy chervona.

Ne bodi kot drugi, pravi Feri Lainšček ob izvedbi učencev 5. b, 6. c, pevskega zbora in solistk Tjaše Šegula, 9. b, in Fride Bratuš, 7. b: »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,/ljubezen ni reka, ki teče po strugi./Napravi to zopet, ne hodi po poti,/saj sreča ni nekaj,/kar pride naproti …«

 

Melian Kragelj, Maru Kotnik, Ula Trnkoczy, Tinkara Čuk, Alja Ahčan, 5. b, so s sodobnim plesom sproščale svojo domišljijo, si upale izraziti, biti to, kar so, in v sebi prebuditi svoj lastni plesni izraz.

 

 

 Ob koncu so nastopajoči povezali preteklost s sedanjostjo. Danes, 190 let kasneje, so pesem Franceta Prešerna Glosa interpretirali v sodobnem izrazu našega časa. Trkajevo repersko predelavo je poustvaril učenec Luka Lindič.

Alja Ahčan, pevka solistka iz 5. b, OPZ, MPZ in šolski bend so s kubansko domoljubno pesmijo Guantanamera pričarali razigrano vzdušje.

Mesec december je tudi čas obračunov, a tudi pričakovanj v duhu božičnega časa, kar ustvarja prav posebno razpoloženje.  

Tinkara Čuk, Ela Garić, Neža Kernc, Sara Rajterič, Klara Čuk, Anja Kavčič, Ema Kumer, Kaja Kajtna, Yuli Wang, Tamara Novaković, Anastasija Doknić, Anja Keršič so zaključile proslavo s Plesnim trisom kot prehodom od domoljubja do božičnega utripa.

 

Voditelja sta vsem navzočim zaželela vesel božič, v naslednjem letu pa vse dobro, veliko zdravja, osebne sreče in državljanskega poguma, ki ga potrebujejo, tako kot so ga imeli snovalci naše države pred 32 leti.

Pri pripravi proslave je sodelovalo 107 učencev OŠ Prule. V procesu nastajanja proslave so se stkala in utrdila številna znanstva, prijateljstva, tudi simpatije. Učenci so sodelovali med seboj  z različnimi  dejavnostmi od petja, govora, rapa, muziciranja, latinskoameriškega in izraznega plesa … do likovnega ustvarjanja.