Osmošolci in devetošolci, ki bodo letos tekmovali na tekmovanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, so se 22. 10. 2018, v letu, ko obeležujemo 100-letnico njegove smrti, odpravili na ekskurzijo na Vrhniko, rojstni kraj pesnika, pisatelja in dramatika Ivana Cankarja.    

 

Že na začetku jih je presenetil lokalni vodnik Damjan Debevec, ki je z držo in podobo spominjal na našega pomembnega literata. Med triurno potjo po Vrhniki jih je popeljal po sedemnajstih točkah, ki so povezane s pisateljevim delom in življenjem, in jim ob tem prikazal, kakšna je bila Vrhnika v Cankarjevem času. Razlago je popestril z deklamiranimi odlomki iz Cankarjevih del.  

 

Cankarju so 12 let po njegovi smrti na Vrhniki postavili spomenik avtorja Iva Jurkoviča. O lokaciji spomenika so se takrat vnele burne razprave, zato so ga Vrhničani postavili kar sami na mestu, kjer so bile nekoč mesarjeve klade, na katerih se je Cankar kot otrok igral. 

»Mesar je imel pred hišo visoko skladovnico napol obtesanih hlodov. To so bile slavne me­sarjeve klade, naša radost in naše hrepenenje. Plezali smo po njih, lovili se, prevračali se, in padali, solnce samo se je smejajo našemu ve­selju.« 

 

 

Zbadljivki enajsta šola, ki je nekdaj pomenila nevednost, je Cankar v svoji črtici Enajsta šola vdahnil pomen izkušenjskega učenja. Pod tem vrhniškim mostom so se namreč zbirali otroci in preko igre pridobivali vsakdanje spretnosti.

»Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik vsahne, ko je temno Retovje skoraj prazno, in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljublja­nica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od solnca spaljen. Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.« 

 

 

Hiša, v kateri se je rodil Ivan Cankar, je pogorela, zato so se morali z družino seliti po Vrhniki.  Na nekdanjem pogorišču je sedaj postavljena Cankarjeva spominska hiša, v kateri so predstavljena Cankarjeva dela, risbe, posmrtna maska, hkrati pa prikazuje tudi skromne bivanjske razmere takratnega časa. 

 

 

Skupinska slika pred Cankarjevo spominsko hišo 

Cerkev svete Trojice in smrekov gozd ob njej, ki so ga imenovali Tičnica, sta povezana z njegovimi ljubezenskimi prigodami. 

»Šel sem v goščavo med mlado smrečje in sem nabral ciklamnov poln naročaj. Prinesel sem jih in sem posul z njimi Heleno vso, kakor je ležala v travi; slamnik, obraz, belo obleko in tudi tiste ljube drobne šolne. Ni se genila, samo smehljala se je. In taka, bela, z rdečimi ciklamni posuta, je ostala v mojem srcu kakor pravljica …« 

 

 

Eno Cankarjevih prvih služb je predstavljalo pastirsko delo. 

»Slaboten sem bil, preveč zasanjan, preveč samovoljen, za hlapčevsko delo neuporaben. Mesec dni ali še ne sem bil za pastirja pri so­sedu, ki mi je dal za plačilo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto; pozabil sem nanje, ležal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in bežni leteli preko neba. Moje pastirovanje je bilo brž pri kraju.« 

Danes je ta del, kjer so včasih pasli, pozidan. 

 

 

Stavba, v kateri so Cankarjevi nazadnje stanovali in v kateri sta umrli njegova stara mati in mati. Tu mu je mati prinesla skodelico kave, a jo je ob tem grobo zavrnil in se ji ni opravičil. 

»Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je spreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …« 

 

 

 

Pogled na šolo, v kateri je Cankar pridobival prva znanja  

V cerkvi svetega Pavla, ki stoji na vrhniškem hribu, je od drugega razreda ministriral. Ko mu je mlad gospod po eni izmed maš dal groš, si je z njim kupil dateljne. Ob prihodu domov je videl mater, ki je jedla koruzni močnik.

»Mati je koruzni močnik, od dne do dne, od tedna do tedna; morda že več ne ve, da je bel kruh kje na svetu. In jaz jem dateljne! Za groš dateljnov, teh rumenih, cukrenih! Na srcu mi je ležal kamen; težak je bil in strašen; in še solz je bilo sram, da bi mi segle v oči.«

 

Pot se je zaključila ob Močilniku, ki je Cankarju predstavljal vir miru.

»Pozdravljen, tihi Močilnik, ti kapelica vrhniška! Koliko sanj po­čiva v tvojem naročju! Niso pokopane, ne spe nevzbudno; pozdravijo me smehljaje, šepečejo mi ljube besede, kadar jih pokličem. Nerazločne pesmi so, zdavne melodije, ki jih je bil človek poslušal v onem prejšnjem življenju in ki časih ponoči zapojo v duši.»

 

Citati so iz knjige Cankar, I., 1920. Moje življenje. Ljubljana: Zvezna tiskarna.