V mesecu decembru so učenci 5. c-razreda ure slovenščine posvetili pravljicam, tudi avtorskim.

 

Ob branju Coprnice Zofke so se spominjali tudi mnogih drugih  pravljic naše umetnice, ki so jih, še mlajši, poslušali v vrtcu ali pa so jim jih brali doma starši, dedki, babice.

Mia Chen

Coprnica Zofka jih vedno začara v navdušene pisatelje čarovniški zgodb, kjer domišljija ne pozna meja …

Nekateri izmed njih so se odločili, da bodo zapisane zgodbe gospe Svetlani podarili v želji, da bi ji polepšale zacoprane, sive, puste in zoprne dneve (ki se včasih prikradejo skozi dimnik) in da bi po branju okrog nje letali le še dišeči, rožnati, puhasti oblački.

Ajla Ponjević

Zgodbe in ilustracije so, zbrane v knjigi, v predprazničnih dneh poslali na njen naslov.

ČAROVNIŠKE ZGODBE 

so nastale po obravnavi okrasnih pridevkov. Učenci so kar tekmovali, kdo jih bo v zgodbo vpletel več  in čigave bodo bolj zanimive.

ZAKAJ JE ZOFKA  VSTALA Z LEVO NOGO?

Predzgodbe

 

»Ah, kako sem dobre volje,« si je prejšnje jutro rekla coprnica Zofka. »Zakaj?« se verjetno sprašujete. Zofka je namreč imela namen odleteti v mesto čarovnic in coprnic, kjer naj bi si kupila novo, lepo, močnejšo  čarovniško kroglo.

A zdaj ste se zagotovo vprašali, zakaj je bila potem slabe volje. No, zgodilo se je takole. Zofka je vstala, pojedla zajtrk, skrtačila metlo ter jo zajahala. Nato je odletela v že omenjeno mesto. Parkirala je metlo ter odhitela najprej v butik, nato v manjšo trgovino in nato še v veletrgovino MIVČK (Male In Velike Čarovniške Krogle). Dobro se je razgledala, nato pa se dokončno odločila za veliko večjo, veliko močnejšo, zanesljivejšo čarovniško kroglo. Prišla je do blagajne. Plačala je, a vrečke s kroglo ni odnesla. Razlog je, da je ravno plačevala, ko je pritekla policistka in jo opozorila, da je na parkirišču lahko samo še pet minut. Zato je hitro, brez pomisleka (in brez krogle), odhitela do metle, jo zajahala ter odletela domov. A ko je izvedela, da je pozabila kroglo, je postala rdeča kot paradižnik, ne, kot jagoda, ne, kot kri. Skratka, postala je čisto rdeča. No, to je razlog, da je bila Zofka danes tako slabe volje.

Brina Ftičar

 

V soboto, ne vem, katerega meseca, najbrž decembra, se je, ne vem katero, zaspano, zimsko popoldne vleklo in vleklo in vleklo. Iz  nekega starega, visokega in obrabljenega dimnika stare, obrabljene in napol podrte, zapuščene hiše se je valil zelo čuden dim. Bil je podoba neke starke, izgledala je grozno … sključena, ostudna in grda podoba grozne coprnice. Namesto vrat njene stare, obrabljene in napol podrte, zapuščene hiše sta stala dva kot nož ostra in kot čekana grda zoba … kar groza me je. Nič na tej stari, obrabljeni in napol podrti zapuščeni hiši ni lepega kot modri ali zeleni oblački. Kdor koli se vseli v to staro, obrabljeno in napol podrto, zapuščeno hišo, postane obseden s seboj, z zloveščo in s peklensko voljo.

Tukaj so dnevi pusti, zlovešči, grozni in osamljeni. Danes je prav posebno grozen dan. To izgleda kot zelenkast, rdeč, oranžen in pekoče vroč, grozen, zloben ognjeni ogenj. Vame nikoli ne strmijo lepe, pisane in prijazne oči, ampak so sive, grozne in zlovešče. Vse je kot kakšna strupena jagoda, kar naenkrat so vsi zlovešči in grozno zlobni do mene v tej vasi. Povsod so strupeni obraz, ki te s pogledom zastrupijo kot s kakšnimi strupenimi zelišči, ki jih poješ in se prav tako zastrupiš.

Mrak je temen kot sleherna noč v pusti savani, ki nima nikoli ne kraja ne konca, kot ta zgodba, povest o čudni hiši brez meja.

Kalina Gregorski

 

Tudi to jutro je bila Zofka slabe volje … Pa se vprašate, zakaj?

Ko je coprnica stopila iz hiše, da bi se nadihala svežega zraka in da bi nabrala v svojem koritu nekaj strupenih zeli, ji je na glavo padel velik kup snega in ji uničil njen najljubši čarovniški klobuk. Bila je prav posebno jezna, zato ji tudi njen najljubši zajtrk ni niti malo teknil. In ko ga je le pojedla, je skočila na svojo staro metlo in odfrčala v čarovniški butik na petem vogalu dolge mlečne ceste. Ko je prispela do butika, pa je bil ta zaprt. Zamrmrala si je: »Ta dan mi ni niti malo všeč.«

Odletela je nazaj domov. Na poti pa je postala lačna kot volk, morda celo kot kakšen volkodlak. Zato se je odločila, da pojde v gostilno Pri treh vesoljčkih. Tam so imeli zares najboljšo hrano. Na parkirišču je pustila svojo staro metlo. Vstopila je v restavracijo, sedla za mizo, vzela jedilni list in začela prebirati imena jedi: kozji pljunek z žuželčjo omako, modre maline, zmajske luske s kačjo kožo, popraženi feniks s ščepcem žvepla in še veliko drugih čudnih jedi … Naša Zofka je naročila polžjo polento z mušnično omako, a na žalost se je kuharjem jed malo ponesrečila. Tudi to je bil razlog, da je slaba volja ni minila.

Ko se je vrnila v svoj grad, je naenkrat začela neustavljivo kihati in kašljati, začela jo je boleti glava in iz nosu se ji je cedil velik zelen smrkelj. Izmerila si je vročino … »Trije popljuvani pajki in sto, dvesto, tristo rdečih strupenih mušnic!« Tako je zavpila, ko je pogledala na termometer. Vročino je imela prav grdo visoko. Odločila se je, da gre v posteljo, da si nabere moči za pot, saj se je odločila, da bo obiskala starega znanca Strašnika. Ta živi v toplih krajih, tam ti sneg ne pada na glavo in uniči klobuka, tam je zagotovo toplo in zanimivo. Ob lepih mislih pa je postala tako utrujena, da si je naredila samo še topel zvarek, si okoli nog zavezala tanke krhlje krompirja, se udobno namestila in zaspala.

Sredi noči pa jo je prebudil hrup. Prihajal je nekje iz kleti. Prižgala je lampo in odšla pogledat, kaj se dogaja. Zagledala je nekaj mišk. Zaspano je dvignila čarobno palico, pričarala kletko in vanjo pognala vse miši. Kletko je poslala neznano kam, sama pa odšla nazaj spat.

Lejla Naomi Butala

_____________________________________________________________________________________

 

Zahvaljujem se vam, saj so mi vaše knjige krajšale čas. Dali ste mi tudi navdih za pisanje te predzgodbe. Upam, da ste se ob branju zabavali, tako kot sem se jaz ob branju knjig Kam pa kam, kosovirja, Kosovirja na leteči žlici in drugih.     

Tana Kaja Cilenšek 

Vsa zahvala SVETLANI MAKAROVIČ za prečudovite navdihe.    

Lejla Naomi Butala